23.maj 2009
Odločitev da se odpravim na to tekmo je padla že pred slabim letom, vzpodbudila pa me je misel, ki sem jo prebral na Internetu in se približno glasi ».. tvoja Ironman karizma ni popolna dokler ne okusiš triatlona Lanzarote…«. Priprave so potekale že od januarja in lahko rečem, da je šlo vse kot po maslu. Kolesarska forma je bila že pri prvih vožnjah nadpovprečno dobra, čemur je botrovala zimska sezona spininga, tekaška forma je bila tudi dobra, potrdilo je bil že marčevski posoški maraton, kjer sem podrl osebni rekord na 21.1km z 1:19, tudi plavanje mi je šlo dobro, saj sem tedensko kilometrino pošteno dvignil glede na prejšnja leta.
Ker sem približno vedel, kaj me čaka na Lanzarote, sem v treningu veliko pozornosti posvečal pridobivanju kolesarskih kilometrov v hribe, saj je skupna nadmorska višina, ki jo je treba premagati na sami tekmi 2600 m. Šele priprave na samem prizorišču pa so pokazale, kaj ta otok je in zakaj tekma velja za najtežjo na svetu. Sami vzponi niso veliko v primerjavi z vetrom, ki je na Lanzarote stalen in zelo močan. Za celinskega kolesarja je prva vožnja po takih pogojih pravi šok, vendar se počasi navadiš na nekoliko nižjo povprečno hitrost, močno sonce in veter, ki te premetava s strani, udarja v čelno stran ali pa pomotoma le zapiha v hrbet, da leti tudi če se pelješ v hrib.
Na tekmo sem se odpravil že pet dni pred startom skupaj s kolegom Duletom, ki je bil moj suport pred tekmo, ter logistična podpora v vseh pogojih. Hotel, ki se je nahajal ob sami tekaški progi je bil zelo dober. Po nekaj krajših treningih (bolj ogrevanjih) je sledila predtekmovalna mrzlica, ki se je dogajala že od prijave v Clubu LaSanta pa vse do oddaje opreme v menjalni prostor. Odlična organizacija in enkratno vzdušje!
Dan tekme: vstajanje ob 4h, zajtrk na silo, odhod v menjalni prostor so zares najslabši del tekme, ki si jo zapomniš za večno. Na startu se je nagnetlo 1400 atletov iz 35 držav in glede na to, da se je celotna masa spustila v vodo iz obale na širini vsega slabih 10m, je bilo pričakovati strašno gnečo. Moja strategija je bila, da začnem na desni v prednjem delu skupine, ki pričakuje rezultat plavanja pod 1:05, da se izognem gneči na zavoju v levo pri prvi boji, ki je bila od obale oddaljena le 150m. Presenetljivo je bil start dokaj miren in kmalu sem si izboril nekaj metrov prostora za plavanje, ki sem ga opravil dokaj dobro s časom 1:04. Glede na dokaj močen tok morja, ki je vsem nekoliko poslabšal čas je rezultat plavanja zadovoljiv, pomembno pa se mi zdi dejstvo, da sem plaval zelo sproščeno, gledal čisto morje, ribe… lahko rečem užival v tekmovanju. Odločitev, da si obleko slečem takoj po prihodu iz vode je bila povsem pravilna. S tem sem bistveno skrajšal čas menjave, saj je glede na zelo dolgo progo teka do T1 (cca. 500m) bilo mnogo lažje in hitreje teči brez obleke, čas slačenja je pa enak v coni T1 ali pa na obali. Slabost je le mivka, ki sem jo imel polno po sebi celoten čas tekme.
Menjava T1 je bila dokaj hitra (5min) in že sem bil na kolesu. Kolesarsko progo sem poznal v podrobnosti, zato me ni nič presenetilo, razen napačnih km oznak organizatorja, ki jih je postavil preveč na gosto, zaradi česar sem začel dvomiti v svoj števec na kolesu, na koncu pa le spoznal, da moj kaže pravilno. Motilo me je tudi ne delovanje Polarja (pulza), ki se je menda izklopil zaradi vode, saj nova tehnologija Wearlink ne deluje pod vodo, potem pa se ne gre več. Nisem hotel ničesar resetirati na uri, zato sem se odločil da vozim brez kontrole pulza, saj na taki tekmi tako ne gre previsoko. Presenetil nas je celo dež, ki ga na teh otokih vidijo bolj poredko, vendar ga je bilo le za vzorec. Kolesarjenje je šlo zelo dobro in skupni čas 5:36 je bil znotraj planov oz. pričakovanj za tako težke pogoje.
Menjava T2 je šla hitro, še vedno pa je trajala 4 min, ki pa jih ne znam skrajšati, vsaj tak občutek imam sedaj po tekmi. Plan teka, ki je bil pred mano je bil najprej zadržano na okoli 4:30/km (5km) potem pa kolikor gre vendar do 4:15/km. Prepričan sem bil, da lahko vsaj prvih 25-30km tečem v tem tempu, saj sem ga preizkusil na večini treningov menjav T2 po daljšem kolesarjenju, kjer sem tak tempo vzdrževal z lahkoto. Kaj je bilo na teku na tekmi tako drugače ne vem, vem le to, da sem po prvem obratu na 5km dobil krč v zadnji stegenski mišici, ko sem se po vratu in navzdol polil z mrzlo vodo. Ta pojav je sicer znan, vendar pa sem ga po nekaj metrih hoje in masaži odpravil. Kaj kmalu sem vzel tudi solne tablete in ko sem že mislil, da je bil krč le prehodne narave se je pojavil znova in potem še drugod po nogah. Nekoliko sem zgubil motivacijo za dober tekaški čas, ki naj bi se gibal od 3:15-3:20. Vsak krog je bil težji, postanki na okrepčevalnicah vedno bolj pričakovani in daljši. Skupni čas 3:37 je dokaj počasen glede na pričakovanja, vendar je kot je. Vročina, težko kolo, nepričakovani krči in nekoliko razgiban teren teka zahtevata svoj dolg.
Skupni čas 10:30 je za 15-20 min počasneje od plana in pričakovanega slota za Havaje, vendar s tekmovanji še ne mislim zaključiti in tudi priložnosti bo še za boljše čase in uvrstitve. Glede časa lahko rečem, da sem nekoliko razočaran, glede uvrstitve pa niti najmanj ne. 109 mesto med 1400 in 35 mesto v kategoriji med skoraj 400-timi udeleženci je lep rezultat, seveda pa vsi težimo k temu, da ga še izboljšamo, nadgradimo in gremo v življenju naprej!
Na spodnjih slikah Bruno Glaser po prihodu v cilj.
